V nekaj naslednjih številkah Dolce Vite boste lahko prebirali odlomke iz izredno zanimive knjige z naslovom Slaba znanost (Bad Science), ki jo je napisal angleški zdravnik iskrivega uma in kritičnih misli, Ben Goldacre. Možakar skuša ljudem dopovedati, naj ne nasedajo vsakemu triku farmacevtov, nutricionistov, zdravilcev, homeopatov in vsem, ki bogatijo na račun človeške nevednosti in naivnosti. Večina primerov, ki jih opisuje je seveda angleških, vendar pri nas ni nič bolje. Če je še ne poznate, si vsekakor zapomnite besedo PLACEBO, kar preprosto povedano pomeni, da se ljudje že ob dejstvu, da pojedo neko zdravilo brez kakršnegakoli zdravilnega učinka, pozdravijo oz. se počutijo boljše. In ta knjiga predvsem prikaže, koliko je ta pojav pogost pri vseh možnih načinih zdravljenja.
UVOD
Naj vam povem, kako hudo je. Učitelji v več tisoč britanskih šolah učence učijo, da bodo, če bodo z glavo migali gor in dol, povečali pretok krvi v prednja možganska režnja in tako izboljšali zbranost; da bodo z drgnjenjem prstov na poseben znanstven način izboljšali »pretok energije« po telesu, da v predelani hrani ni vode in da bodo z zadrževanjem vode na jeziku prek nebnice neposredno navlažili možgane. Vse to je del posebnih vaj, imenovanih »možganska telovadba«. Med drugimi se bomo posvetili tudi tem prepričanjem. Predvsem pa klovnom v britanskem šolstvu, ki jih širijo.
Vendar ta knjiga ni le zbirka preprostih nesmislov. Sledi naravnemu stopnjevanju, od traparij padarjev, ki jih poveličujejo v glavnih občilih, do zvijač trideset milijard funtov vredne industrije prehranskih dopolnil, podlosti tristo milijard funtov vredne farmacevtske industrije, slabega znanstvenega poročanja in ljudi, ki so pristali v zaporu, postali predmet posmeha in celo umrli zgolj zaradi slabega razumevanja statistike in dokazov, ki prevladuje v naši družbi.
Pred pol stoletja, ko je imel C. P. Snow znamenito predavanje o dveh kulturah, o kulturi znanosti in družboslovja, se diplomiranci družboslovnih ved za diplomirance tehničnih in naravoslovnih ved preprosto niso zmenili. Znanstvenike in zdravnike zdaj številčno prekašajo posamezniki, ki menijo, da zmorejo presojati o dokazih brez osnovnega razumevanja problematike.
V naši kulturi zeva velika vrzel – medicina, ki temelji na dokazih, najvišja oblika uporabne znanosti, se opira na nekatere najpametnejše zamisli iz preteklih dveh stoletij. Rešila je na milijone življenj, vendar ji ni v Muzeju znanosti posvečen niti en predmet.
Razlog za to ni pomanjkanje zanimanja. Z zdravjem smo obsedeni. Več kot polovica znanstvenih zgodb v občilih se ukvarja z medicino. Neprenehoma nas obstreljujejo z znanstveno zvenečimi trditvami in zgodbami. Toda, kot boste videli, dobivamo podatke prav od tistih, ki znova in znova potrjujejo, da ne znajo brati ter razlagati znanstvenih dokazov in jih verodostojno potrditi.
Preden začnemo, bom začrtal območje, ki se mu bomo posvetili.
Najprej si bomo pogledali, kaj pomeni narediti poskus, se o izidu prepričati na svoje oči in presoditi, ali ustreza naši teoriji ali pa je alternativna teorija prepričljivejša. Prvi koraki se vam bodo morda zdeli otročji in pokroviteljski. Primeri so vsekakor osvežujoče nesmiselni, vendar jih glavni mediji oglašujejo kot verodostojne in še kako merodajne. Ogledali si bomo mikavne znanstveno zveneče zgodbe o človeškem telesu in zmedo, ki jo lahko povzročijo.
Nadaljevali bomo s homeopatijo, pa ne zato, ker bi bila pomembna ali nevarna, temveč zato, ker je idealen model za ponazoritev medicine, ki temelji na dokazih. Navsezadnje so homeopatske tablete le prazne sladkorne tablete, za katere pa se zdi, da učinkujejo. Zato utelešajo vse, kar morate vedeti o »poštenih preizkusih« nekega zdravila in o tem, kako nas lahko nekdo zavede v prepričanje, da je neko posredovanje učinkovitejše, kot je v resnici. Izvedeli boste vse o tem, kako se poskus pravilno naredi in kako prepoznati slabega. V ozadju se skriva učinek placeba, vidik zdravljenja ljudi, ki nas verjetno najbolj osuplja in ga najmanj razumemo. Ogledali si bomo dokaze o njegovi moči, sklepe pa boste oblikovali vi.
Potem se bomo posvetili večjim ribam. Nutricionisti so alternativni zdravilci, vendar jim je nekako uspelo, da so si nadeli oznako znanstvenikov. Njihove napake so veliko zanimivejše od napak homeopatov, saj vsebujejo zrno prave znanosti. Zato so zanimivejši in nevarnejši. Ti čudaki niso nevarni zato, ker njihove stranke lahko umrejo (to se včasih, čeprav poredko, zgodi, vendar se mi zdi o tem pritlehno razpredati), ampak zato, ker sistematično spodkopavajo razumevanje javnosti o naravi dokazov.
Ogledali si bomo govorniške spretnosti in amaterske napake, s katerimi vas neprenehoma zavajajo o hrani in prehrani, in kako ta nova industrija človeka zapelje, da ne razmišlja o resničnih dejavnikih tveganja za zdravje. Enaka orodja kot za nutricioniste bomo zatem uporabili za uradno medicino ter si ogledali zvijače, s katerimi farmacevtska industrija slepi zdravnike in bolnike.
Prepričanih ni mogoče prepričati. Ampak ko boste prebrali to knjigo, boste imeli orodje, da zmagate v razpravah o čudežnih zdravilih, cepivu proti MMR, hudobijah velikih farmacevtskih družb, o verjetnosti, da neka zelenjava preprečuje raka, omalovaževanju znanstvenih poročil, dvomljivih preplahih o zdravju, o veljavnosti anekdotičnih dokazov, razmerju med telesom in duhom, znanosti iracionalnega, medikalizaciji vsakdana itd. Oziroma boste ta vprašanja vsaj razumeli. Seznanili se boste z ozadjem dokazov, na katerih temeljijo nekatere zelo priljubljene prevare. Spotoma boste spoznali koristne podatke o raziskavah, ravneh dokazov, pristranskosti, statistiki (kar mirno), zgodovini znanosti, protiznanstvenih gibanjih in padarstvu ter se seznanili s čudovitimi zgodbami, ki jih pripoveduje naravoslovje.
Prav nič težko ne bo, saj bo to edina učna ura znanosti, pri kateri neumnih napak ne boste naredili vi. Če se na koncu kljub temu ne boste strinjali z mano, bom rekel tole – še vedno se boste motili, vendar z večjim slogom in eleganco.
Ben Goldacre,
julij 2008
RAZSTRUPLJANJE IN CIRKUS Z LEPLJIVO UMAZANIJO
Ker naj bo prvi poskus pristno nemaren, se bomo najprej posvetili razstrupljanju. Aqua detox je nožna kopel za razstrupljanje, eden od številnih podobnih izdelkov. Nekritično so jo promovirali v časopisih Telegraph, Mirror, Sunday Times, reviji GQ in različnih televizijskih oddajah. Navajam primer iz Mirrorja.
Alex smo poslali na novo zdravljenje aqua detox, ki človeku strupe iz telesa odstranjuje pred njegovimi očmi. Alex je povedala: »Stopala sem dala v kad vode, terapevtka Mirka pa je medtem v ionizator stresla sol. Ionizator se je prilagodil bioenergetskemu polju vode in moje telo spodbudil k izločanju strupov. Voda pri tem spremeni barvo. Po pol ure je postala rdeča. Poskusila je tudi naša fotografinja Karen. Pri njej so v vodi nastali rjavi mehurčki. Mirka je ugotovila, da ima preobremenjena jetra in limfni sistem. Karen je svetovala, naj pije manj alkohola in več vode. Počutim se tako očiščeno!«
Ta podjetja gradijo na zelo jasni domnevi – naše telo je polno »strupov«, stopala pa so prepredena s posebnimi »porami« (ki so jih odkrili že stari kitajski znanstveniki). Če stopala namakamo v kopeli, ta iz telesa potegne strupe in voda porjavi. Pa porjavi zaradi strupov? Ali je to le navaden cirkus?
To lahko preverimo na primer tako, da si razstrupljanje z aqua detoxom privoščimo v wellnessu, kozmetičnem salonu oziroma enem od več tisoč lokalov, ki jih oglašujejo na spletu. Ko terapevt zapusti sobo, damo noge iz kadi. Če voda kljub temu porjavi, se ni obarvala zaradi strupov iz našega telesa. To je laboratorijski poskus – v obeh primerih je vse enako, razen da so noge enkrat v kadi, drugič pa ne.
Ta eksperimentalna metoda ima nekaj slabih strani (nauk tega je, da moramo pogosto pretehtati koristi in praktičnost različnih oblik raziskav; to bo postalo pomembno v poznejših poglavjih). Ker pri poskusu goljufamo, se počutimo neprijetno. Poleg tega pa je podvig tudi drag: eno razstrupljanje z aqua detoxom je dražje od sestavin oziroma pripomočkov, ki jih potrebujemo, da napravo sestavimo sami. Naprava je zvest posnetek izvirnika.
Potrebovali boste:
- avtomobilski akumulator,
- dva velika žeblja,
- kuhinjsko sol,
- toplo vodo,
- barbiko in
- laboratorij za analizo (po želji)
Ta poskus je povezan z elektriko in vodo. V svetu lovcev na orkane in vulkanologov moramo sprejeti, da si meje tveganja vsak postavlja sam. Če poskus naredite doma, si lahko daste grd elektrošok ali si scvrete napeljavo. Ni varen, vendar vam pomaga razumeti cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, homeopatijo, postmodernistično kritiko znanosti in zlo velikih farmacevtskih podjetij. Ne izdelujte naprave!
Ko prižgete napravo za razstrupljanje barbike, vidite, da voda porjavi, in sicer zaradi zelo preprostega postopka, ki se mu reče elektroliza. Železni elektrodi začneta rjaveti in rjava rja se izloči v vodo. Dogaja pa se še nekaj, česar se morda medlo spomnite od pouka kemije. V vodi je sol. Znanstveno poimenovanje kuhinjske soli je natrijev klorid. Če je raztopljen v vodi, plavajo po njej klorovi ioni, ki imajo negativen naboj (in natrijevi ioni s pozitivnim nabojem). Rdeči konektor na akumulatorju je »pozitivna elektroda«, ki klorove elektrone z negativnim nabojem odteguje od klorovih ionov z negativnim nabojem. Zato se sprošča klor v plinasti obliki.
Iz kopeli za razstrupljanje barbike se izloča klor, enako kot pri nožni kopeli aqua detox. Uporabniki tega izdelka so značilen vonj po kloru spretno vpletli v svojo zgodbo. Pravijo, da so to kemikalije, klor prihaja iz telesa, v katerem se je nakopičil iz plastičnih ovojev, v katere so zavita vaša živila, oziroma iz bazenov s klorirano vodo, v katere ste zahajali več let. »Prav zanimivo je bilo opazovati, kako se spreminja barva vode, in vohati klor, ki se izloča iz mojega telesa,« je rekel eden od udeležencev, ki je preizkusil podoben izdelek Emerald Detox. Na neki spletni strani sem našel to izjavo: »Ko je poslovna partnerica prvič poskusila Q2 (energijske toplice), so me pekle oči, toliko klora se je izločilo iz nje. V njej se je nakopičil iz bazenov, ki jih je obiskovala v otroštvu in mladosti.« Misel na ves tisti klor, ki se je v letih nakopičil v našem telesu, je prav srhljiva.
Vendar moramo preveriti še nekaj. So v vodi strupi? Tu naletimo na novo težavo. Kaj je to? Proizvajalcem izdelkov za razstrupljanje to vprašanje postavljam znova in znova, toda jasnega odgovora ne dobim. Zamahujejo z rokami, govorijo o stresnosti sodobnega življenja, o onesnaževanju in prazni hrani, ne navedejo pa niti ene kemikalije, da bi lahko ugotovil njeno vsebnost v vodi. »Kakšne strupe vaša naprava povleče iz telesa? Povejte mi, kaj je v vodi, da bom to v laboratoriju lahko našel z analizo.« Na to mi ne odgovori nihče.
Zaradi vsega tega izmikanja in izvijanja sem naključno izbral dve snovi: kreatinin in sečnino. Oba nastajata pri presnavljanju, ledvice pa ju izločijo s sečem. Odšel sem na »pravo« razstrupljanje z aqua detoxom, vzel vzorec rjave vode in s sodobno laboratorijsko opremo londonske bolnišnice St. Mary poskusil izslediti ta kemična »strupa«. V vodi ni bilo nobenih strupov. Samo veliko rjave rje.
Taka ugotovitev bi znanstvenike spodbudila, da bi znova razmislili o tem, kaj se dogaja v nožnih kopelih. Od proizvajalcev tega ne pričakujemo, je pa, vsaj zame, zanimiv njihov odziv na ugotovitve. Iz njega se lušči vzorec, ki prepreda vso psevdoznanost. Namesto da bi se odzvali na očitke, zamenjajo stran in se umaknejo v nepreverljive vode.
Nekateri zdaj zanikajo, da kopel iz telesa izvablja strupe (če bi to govorili prej, jih ne bi iskal). Telo naj bi nekako spoznalo, da mora strupe izločiti po naravni poti – karkoli že to je in kakršnikoli so že tisti strupi. Drugi priznavajo, da voda nekoliko porjavi, tudi če v njej ne namakamo stopal, vendar »manj«. Številni pa na dolgo in široko razpredajo o »bioenergetskem polju«, ki ga lahko izmerimo izključno s svojim počutjem. Vsi pa govorijo o stresnosti sodobnega življenja.
Glede tega imajo celo prav. Vendar nimajo njihove nožne kopeli nič pri tem, so samo navaden hokuspokus. In ta je značilen za vse izdelke za razstrupljanje. Rjave svinjarije še ni konec.
Knjiga je pri nas izšla pri založbi Mladinska knjiga, kjer so nam tudi prijazno omogočili objavo teh odlomkov.