Po dveh letih, kar sem nazadnje obiskal vulkanske otoke sredi Atlantika, je napočil čas, da znova obiščem zimski golfski raj in preverim, ali je kaj novega na zelenicah, na kolesarskih cestah in v restavracijah. V sončnem tednu sredi januarja sem znova spoznal, zakaj so letala iz vse Evrope polna turistov, ki si želijo morja, sonca in športnih užitkov. Naj bo želja aktivni ali ležerni dopust na enem izmed sedmih otokov vulkanskega izvora, je dogajanja toliko, da nikogar ne pusti ravnodušnega.
Po večernem letu iz Trevisa sem pristal na letališču Gran Canaria nekaj pred polnočjo in se hitro in brez težav z najetim avtom odpeljal v hotel Dunas na plaži San Agustin.
Čeprav je bila ura krepko čez polnoč, me je v restavraciji čakala raznovrstna okusna hladna večerja, natakar Reigosa pa mi je dobrovoljno postregel gin tonic za dobrodošlico, izbrana vina ob hrani in za konec še carajillo (kavo z rumom) in mi pojasnil, da dela do enih zjutraj (ja, turizem smo ljudje, samo ne pri nas) in mu je delo v veselje. Tudi kadarkoli sem ga srečal v naslednjih dneh, je bil enako dobre volje, zato sem se po golfskih in kolesarskih dneh zadovoljno vračal nazaj v hotel. Turistična infrastruktura na otoku je moderna in množica hotelov, apartmajev, zasebnih sob in drugih vrst namestitve je dobro zasedena skozi vse leto, saj gostje prihajajo vse dni v tednu. Gran Canaria, ki slovi po svoji naravni lepoti, ima manj kot milijon prebivalcev, vendar vsako leto sprejme več kot šest milijonov turistov. Večina ostane vsaj teden dni, mnogi pa precej dlje, saj je življenje na otoku zelo poceni.
Nazaj v preteklost
Najstarejše igrišče v Španiji je Real Club de Golf de Las Palmas in je bilo zgrajeno že davnega leta 1891, ko je bil otok še pod angleško oblastjo. Mesto leži na rtu otoka, zato so dragoceno zemljo prvotnega peščenega igrišča uporabili za gradnjo Las Palmasa in so nadomesten teren našli ob kraterju ugaslega vulkana Bandama 450 metrov nad morjem. Čudovit razgled na okolico je zaščitni znak igrišča, ki ga je projektiral Mackenzie Ross in ima vse odlike klasičnega angleškega dizajna. Čeprav je krajše kot moderna igrišča in nima vodnih ovir, vseeno navdušuje s svojo nepredvidljivostjo, saj vsaka luknja zahteva razmislek pri izbiri palice in taktiki igranja. Še posebej so me navdušile hitre zelenice, na katerih velja biti zelo potrpežljiv, saj vsak agresiven putt konča daleč od luknje. Zato sem si dobro zapomnil nasvet lokalnih igralcev, ki so mi rekli: “Nikoli ne udarjaj nad luknjo! Vedno je bolje biti malo krajši in boš imel lažji putt.“ Zgodovinska je tudi klubska hiša in v njej različne table z imeni zmagovalcev klubskih in mednarodnih turnirjev, saj so na igrišču igrali največji svetovni mojstri tega športa, vzgojili pa so tudi nekaj igralcev, ki so igrali ali pa igrajo na Touru. Prvi je bil Carl Sunesson, s katerim sem se srečal na igrišču in sedaj igra na Senior European Touru. Najbolj zveneče ime med zvezdniki na PGA Touru je Rafael Cabrera Bello, ki je še vedno član kluba in pride nekajkrat na leto na obisk in rundo s prijatelji iz otroških let. Igrišče je namenjeno predvsem članom, zato morajo turisti proste štartne čase rezervirati vnaprej in igrajo lahko samo med tednom za ceno 118 evrov.
Golf kot doživetje dneva
Poznavanje igrišč, ki sem jih odigral že med prejšnjimi obiski, mi je omogočilo lažjo igro, zato sem si mnoga otežil z igranjem z zadnjih (belih) udarjališč. Tudi Anfi Tauro, ki se ponaša z nazivom “najboljši golf na Kanarih” in leži na 65 hektarih kamnitega terena, v katerega so arhitekti postavili zelene preproge bermuda trave. Med igranjem imaš občutek, kot da igraš v kamnolomu, a so razgledi z lukenj, ki so posebej na drugem delu igrišča visoko v hribu, nepozabni. Začetek je lažji in čistine dovolj prostorne, na drugem delu igrišča pa ni veliko prostora za zgrešene udarce. Velika višinska razlika na več luknjah, ko žogica leti neskončno daleč, se ti vsakokrat vtisne v spomin. Še posebej udarjališče izklesano v skalo sredi hriba na trinajsti luknji (par 3, 190 metrov iz belih udarjališč), kjer je tako majhna zelenica, da ima ob strani zabite lesene količke, da žogica ob zgrešenih udarcih ne konča v prepadu. Naselje bungalovov in vrhunski hotel s petimi zvezdicami s podzemno garažo, v kateri je množica električnih golf avtomobilčkov, razkriva, da imajo gostov preko zime, ko je cena 120 evrov za rundo več, kot prostih štartnih časov.
Po dnevu kolesarjenja sem odigral še Salobre Golf Resort, ki me je navdušil že pred leti, saj leži v kanjonih nad obalo in ponuja kar 36 lukenj prvovrstnega golfa. Staro igrišče (Old Course) se vije po vzpetinah okoli hotela in apartmajskega naselja in ima kar precej lukenj z vodnimi ovirami. Hitre zelenice so standard na vseh igriščih na otoku, zato sta za dober rezultat kratka igra in patanje ključnega pomena. Na srečo arhitekt Roland Fauvre ni pretiraval z naklonom zelenic in nisem imel večjih težav pri zaključnih udarcih. Popoldne sem odigral še novo igrišče (New Course), kjer si igralec glede na dolžino svojih začetnih udarcev sam izbire, od kod bo igral. Sistem Tee it Forward ti omogoča lažje igranje in manj stresa na igrišču, kjer je imela domišljija arhitekta Rona Kirbya prosto pot, zato je zasnoval zares zanimivo igrišče, na katerem je igranje preko kanjonov na oddaljene čistine pravi mentalni test in preseneča na vsaki luknji. Tudi višinska razlika na posameznih luknjah je več kot petdeset metrov in zaradi razdalj med njimi brez avtomobilčka sploh ni možno igrati. Tako kot povsod na otoku so najboljše cene na voljo tistim, ki začnejo igrati zgodaj zjutraj (Early bird) ali potem pozno popoldne (Sunset), ko vas bo 18 lukenj stalo 72 evrov, sicer pa boste za rundo odšteli 115 evrov.
Golf za starejše in začetnike
Na jugu otoka sta še dve zanimivi igrišči v okolici Maspalomasa, ki ima največ hotelov in restavracij in kjer je vse podrejeno turistom. Prav zaradi njih so pred petdesetimi leti zgradili golfsko igrišče in naselje bungalovov tik ob znamenitih peščenih sipinah. Široke čistine, na katerih težko izgubite žogico, in prostorne zelenice so kot nalašč za dober rezultat, ki bo razveselil gosta. Igrišče je povsem ravno, zato je priljubljeno med upokojenci, ki igrajo skupaj z ženami. Za razliko od drugega igrišča na otoku je precenjeno, saj nima zanimivih razgledov niti težkih lukenj. Zaradi dobrega obiska je visoka tudi redna cena 120 evrov za 18 lukenj, start pred pol deveto zjutraj stane 96 evrov in po četrti popoldne 78 evrov. Tako kot na vseh igriščih na otoku imajo gostje partnerskih hotelov popust, ceno golfa pa si lahko znižate tudi z nakupom večdnevnih igralnih kart. Le dva izvoza z avtoceste naprej leži igrišče Lopesan Meloneras, ki je namenjeno predvsem gostom iz bližnjih hotelov, ki se po končani igri vrnejo na bazen ali peščeno plažo z organiziranim prevozom. Umetno narejeno igrišče na prvih devetih luknjah obkrožajo nasajene palme, ki dajejo občutek igranja v tropskem gozdu. Na drugih devetih luknjah, ki se vijejo na pečini tik nad obalo, pa so vaše žogice bolj izpostavljene vetru, zato morate pri udarcih preko pečin pravilno oceniti razdaljo, sicer boste izgubili marsikatero žogico. So pa zato pogledi na morje, marino z jadrnicami in hotele v daljavi, kot ji je s svojim dizajnom ustvaril arhitekt Ron Kirby, zelo impresivni in odtehtajo kak zgrešen udarec. Redna cena igranja je za otok zmernih 89 evrov za 18 lukenj, jutranji štart pred pol deveto uro stane 71 evrov in popoldansko igranje do teme po petnajsti uri vas bo stalo 62 evrov, kar je glede na urejenost igrišča najboljša cena na otoku, zato je igrišče vsak dan polno igralcev in je treba štartni čas rezervirati več dni vnaprej.
Kulinarični presežki za sladokusce
Španci ne slovijo zaman po svoji odlični kuhinji. Kjerkoli na otoku zavijete v domačo restavracijo ali gostilno, boste dobro jedli za zmeren denar. Bogata pa je tudi ponudba za tiste, ki želijo kaj več od običajne hrane v hotelih, kjer so na večerjah na voljo raznovrstne postaje s hrano, na katerih kuharji pred vami pripravljajo sveže jedi. Vsi boljši hoteli s štirimi zvezdicami in prav vsi s petimi zvezdicami pa imajo odlične al a carte restavracije in nekatere sem preizkusil tudi sam. Da ne pišem preveč, sem pripravil kar slikovni izbor iz restavracije Gorbea v hotelu Gloria Palace San Agustin in restavracije Filini v hotelu Radisson Blu Resort & Spa Gran Canaria Mogan.
Destilarna ruma Arehucas
V malem mestecu Arucas na severnem delu otoka je tudi najstarejša destilarna na vseh Kanarskih otokih, kjer iz sladkornega trsa pridelujejo rum in druge pijače. V destilarni imajo kar šest kleti in v njih več kot 4300 starih sodov iz ameriškega hrasta, ki jih odkupijo od proizvajalcev sherija v Jerez de la Frontera. Tako imajo dovolj prostora, da skupno količino več kot 1,2 milijona litrov starajo tudi več kot 40 let. Klet vsako leto obišče več kot 90 tisoč obiskovalcev in številna znana imena iz sveta glasbe, umetnosti, športa in politike se podpišejo na sode, zato je ogled kleti vedno zelo zanimiv.
Proizvodnja obsega dvajset različnih alkoholnih pijač, devet vrst ruma in enajst različnih likerjev in kremnih napitkov. Voden ogled stane tri evre in ponuja največ veselja polnoletnim turistom, ki lahko na koncu zastonj pokusijo vse njihove proizvode vključno z najboljšimi rumi.
Na kolesu kljub klancem uživaš
Gran Canaria je tudi pravi adrenalinski raj za vse vrste športnikov, zato sem na pot vzel tudi vso kolesarsko opremo, razen kolesa, ki sem ga najel v poslovalnici Free Motion, ki je vodilni ponudnik kolesarskih izletov na cestnih ali gorskih kolesih. Na voljo so vam daljši in krajši izleti glede na vaše izkušnje in pripravljenost, saj lahko dnevno prevozite tudi blizu sto kilometrov z dva do tri tisoč višinskimi metri vzponov. Na vrhu vsakega klanca pa vas čaka nagrada v obliki dolgih spustov po odličnih cestah, na katerih lahko srečate mnoge profesionalne ekipe iz World Toura, ki se čez zimo pripravljajo na novo sezono. Poleg njih vas bodo prehitevali tudi številni zagrizeni triatlonci in amaterski tekmovalci iz vse Evrope, ki po mesecih trde vadbe na trenažerjih v zaprtih prostorih pridejo na tople sončne žarke, saj so temperature že sredi januarja blizu dvajsetih stopinj in omogočajo vožnjo v kratkih rokavih. S skupino kolesarjev Free Motion sem prvi dan odpeljal krajšo rundo po slikoviti obalni cesti, ki iz Maspalomasa vodi vse do Puerto Mogan, nato pa po dnevu golfa še slikovito celodnevno rundo skozi Valley of the Tears (Dolina solz), kjer sem kljub trpljenju na klancih, ki so imeli več kot 12 odstotkov naklona, užival, ko sem se pripeljal do vasice Ayacata, kjer sta dve mali gostilnici in kolesarski bife, v katerem sredi dneva komaj najdeš prosto mizo. Zadnji dan kolesarjenja sem “napadel” klanec Santa Lucia, najprej v družbi peterice Nemcev, ki so me ujeli na cesti, in nato nekaj časa sledil švicarski ženski reprezentanci, dokler punce niso pospešile v hrib in sem na cesti ostal sam. Poleg odličnih cest in čudovitih razgledov na razgibano pokrajino me je presenetila tudi vozniška kultura, saj avtomobilisti zelo spoštujejo kolesarje in jih ne prehitevajo v nepreglednih ovinkih ali kako drugače ogrožajo. Kolesarski turizem je zelo dobro razvit in otoku prinaša velik denar, zato so v dresu in čeladi na cesti počutiš kot kralj.
Besedilo in fotografije: Aleš Fevžer