Ali je bilo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sploh pomembno, na katerem od takrat vzniklih festivalov se je zbralo največ poslušalcev? Verjetno ne, čeprav so številke neusmiljene. Legendarni Woodstock je leta 1969 obiskalo pol milijona hipijev, angleški otok v Rokavskem prelivu Wight leto dni kasneje pa vsaj 100.000 več. Po nekaterih ocenah je bilo tam celo 800 tisoč obiskovalcev, vendar je festival trajal pet dni in ne ve se, ali je bilo ves čas na kupu toliko ljudi. In jasno, med obiskovalci je bilo nekaj Slovencev. Eden od njih je bil Jože Rozman, eden izmed najbolj znanih piscev o vinu zadnjih dvajset let (občasno kaj napiše tudi za revijo Dolce Vita) in tukaj je njegova zgodba.
Festivali na otoku Wight so se dogajali tri leta zapored (1968, 1969 in 1970), potem pa so po dolgem premoru spet postali aktualni in leta 2002 so jih obnovili. Sicer ne v takšnem obsegu kot pred petimi desetletji, a vseeno. Vedno so sloveli, toda tisti tretji, ki se je zgodil zadnje dni avgusta leta 1970, je bil mejnik. Ne samo po številu obiskovalcev, pač pa tudi glede line-upa; seznama nastopajočih.
Ja, res je. Glavni organizatorji so bili bratje Foulk, ki so bili doma na tem otoku, ki je zelo blizu angleškim obalam in leži v Rokavskem prelivu. Prvi festival iz leta 1968 je bil začetniški s 15 tisoč obiskovalci, leto dni kasneje pa jih je bilo desetkrat več. Glavni magnet je bil Bob Dylan, ki se je takrat prvič pojavil na svetovnih odrih po hudi prometni nesreči leta 1966.
Ta uspeh je dal bratom Foulk dodatno voljo, da so leta 1970 organizirali kar petdnevni festival; od 26. do 31. avgusta, kar se natančno ujema z dnevi letošnjega koledarja in tudi s časom najinega pogovora. Ampak ta festival je bil glede obiska prav monstruozen, saj se številke obiskovalcev razlikujejo – od 600.000 do 800.000; vendar nihče ni štel, ali so bili ob vsi ves čas tam ali pa so nekateri po prvih dneh odšli in so prišli novi.
Wight je sicer največji angleški otok (dobre pol ure vožnje s trajektom južno od Portsmoutha) s pribl. 140 tisoč prebivalci, ki pa so v glavnem desno usmerjeni upokojenci z višjimi dohodki. Lahko si samo predstavljaš, kaj je bilo, ko so trume hipijev, ki jih je bilo petkrat več, zavzele otok! Hitro je prišlo do velikega ideološkega nesporazuma med publiko in organizatorji. Vstopnina za glavne tri dni je bila 3 funte (danes bi to bilo vsaj dvajsetkrat več), toda množica obiskovalcev je bila zavzeto zaprisežena hipijevski doktrini – make peace, not war – in obenem so si zelo prakomunistično predstavljali svet. Zato se je kakšnih 50 tisoč enako mislečih vkopalo in niso hoteli plačati vstopnine. Menili so, da mora biti glasba za njih brezplačna.
Arena 70, kot so poimenovali prostor za koncerte, je bila ograjena z zelo visokim zidom, ki je preprečeval zastonjkarski pogled na oder in poslušanje. Zato so se vsi zbrali pred ograjo.
Kako si ti, zdaj spoštovani novinar in pisec o vinih, pred petimi desetletji sploh izvedel za ta dogodek? Si šel tja sam ali s kakšnimi prijatelji?
Tja sva šla z Iztokom Černetom, ki je igral kitaro v raznih skupinah, zadnjih trideset let pa je lastnik snemalnega studia Metro. Za dogodek pa sva izvedela verjetno iz revij Mladina ali Stop, ki sta takrat edini kolikor toliko pokrivali glasbeno sceno. Do tja sva štopala, kar nama je vzelo tri dni časa.
Ampak takšna množica ljudi je bila neobvladljiva …
Na prvi pogled morda. A Angleži so zelo discipliniran narod. V sklopu festivala so imeli policijsko postajo, poljsko bolnišnico, urejene latrine, urejene stojnice s hrano in pijačo, urad za izgubljene in spet najdene posameznike in še bi lahko naštevali. Ko so na koncu ogorčeni prebivalci z veseljem pričakovali policijsko poročilo o škodi in priprtih udeležencih koncertov, so bili precej razočarani. Policijsko poročilo pravi, da so v vseh petih dneh priprli manj ljudi kot na eni nogometni tekmi lokalnega moštva. Hipiji smo bili zelo miroljubna bitja, dimi marihuane pa ljudi ne pehajo v nasilje …
Težave so bile drugje. Z vetrom in zvokom. Organizatorji so bili nad izjemnostjo obiska več kot presenečeni, čeprav so sestavili takrat »najmočnejše ozvočenje na svetu«, ki je imelo 6.000 wattov (toliko jih ima zdaj povprečen rock band za nastop). Drugi minus pa je bila lokacija odra in publike. Wight je otok in kot tak je precej prepišen, zato je veter zvok nosil sem in tja. So bili trenutki, ko smo izvajalce slišali tako kot na plošči, včasih pa je veter zvok odnesel na morje in nismo slišali nič.
Ampak – za nas je bilo vse skupaj super, čeprav so zaradi teh elementov bratje Foulk pridelali izgubo; glavni faktor pa so bili tisti, ki niso hoteli plačati vstopnine.
Pri nastopu Krisa Kristoffersona prvi dan, v sredo, je veter ob njegovih bolj tihih delih skladb zvok odnesel in publika ga je izžvižgala. Zato so mu organizatorji v znak opravičila ponudili še en nastop v nedeljo, ki je bila vrhunec festivala. Takrat je bilo vse drugače.
Ko je imela Melaine svoj nastop, je na oder privihral neki hipi in propagiral svojo idejo o zastonjkarskem koncertu. Šele Melanine ga je umirila z besedami, naj imajo spoštovanje do izvajalcev. Je pa bilo med festivalom nekaj napetih situacij med varnostniki in policijo na eno strani in hipiji, ki bi si želeli gledati koncert zastonj. Lahko bi celo rekel, da je bila želja po zaslužku bratov organizatorjev tista, ki je začela uničevati hipijevstvo.
Ampak – tudi če bi bila vstopnina nižja – bi morali organizatorji plačati izvajalce in tehnično podporo. Potem bi bil znesek recimo 2 funta, ampak ljudje bi se vseeno upirali plačilu in ne bi naredili nič.
Res je. Neka hipijevska frakcija si je to predstavljala čisto narobe in s tem mišljenjem okužila druge. Ampak takrat nihče ni imel nekih presežkov denarja. Midva sva pač štopala in sva se morala znajti drugače.
Katere od nastopajočih si ti poznal od prej?
Vseh skupaj je bilo izvajalcev več kot 50, lahko pa rečem, da sem jih poznal približno polovico. Eno od prijetnih presenečenj je bil Brazilec Gilberto Gil, ki je kasneje postal zvezda svetovnega formata. Še bolj me je navdušil irski kitarist Rory Gallager, ki je takrat igral v skupini Taste. On je bil še zelo mlad, a je pokazal izjemen talent in očaral samega Hendrixa! Težava njegovega nastopa je bila v tem, da je bil na vrsti podnevi in ni naredil večjega vtisa.
Kakšni pa so bili premori med nastopi bendov?
Niso bili dolgi – največ okrog dvajset minut. Tonskih vaj ni bilo in glede na kakovost zvoka sklepam, da so nekateri s seboj pripeljali svoje tonske mojstre, saj je bil včasih zvok res super. Ta vmesni čas je duhovito in informativno zapolnjeval znani DJ takrat najbolj popularnega radia v Evropi – Radio Luxemburg – Rikki Farr, ki je zbijal šale in o vsem obveščal publiko – recimo, koliko ljudi je umrlo in koliko se jih je rodilo. Vedeti moramo, da je bilo na dogodku 800 tisoč ljudi in v takšni množici se zgodi marsikaj. Povedal je, da so v petih dneh glasbe aretirali približno 100 preprodajalcev drog, ki pa so jih samo popisali. Nič čudnega, saj je po marihuani dišalo vsepovsod! V primeru aretacije nekoga, ki je pri sebi imel več »trave«, pa je Farr predlagal, da ljudje zberejo denar za varščino. Projekt je uspel, ko je povedal, da je denar daroval tudi eden od policajev v civilu. In takšnih štosov je bilo še veliko!
Koga bi še izpostavil?
Vsekakor Chicago. Oni so takrat začeli s stilom, ki je zaznamoval sedemdeseta – z rock-jazzom. Igrali so vrhunsko, virtuozno in imeli so izjemen zvok. Potem pa Family …
Roger Chapman je verjetno tulil …
Kaj tulil – rjovel je! Procol Harum so bili velike zvezde, saj je bil hit The Whiter Shade of Pale veliki »stiskač« srednješolskih plesov, njihov koncert pa je bil zelo lep. John Sebastian, ki je bil zvezda Woodstocka, je v soboto igral kar dve uri in je zares oral! Takrat se je prvič pred takšno publiko pojavil legendarni jazz trobentač Miles Davies in popolnoma navdušil. Po mojem se mu je pred toliko ljudmi to zgodilo prvič in zadnjič, saj je kasneje postal velika jazz zvezda. Takrat pa ga ni nihče poznal. Ten Years After in njihov legendarni kitarist Alvin Lee so seveda vse pognali v zrak z zelo dolgo verzijo legendarne skladbe Goin’ Home.
Prvič pa sem videl in slišal trio Emerson, Lake & Palmer in dejansko smo vsi padli dol. Super skupina treh virtuoznih glasbenikov (Keith Emerson je prej igral pri Nice, Greg Lake pri King Crimson in Carl Palmer pri Atomic Rooster) je takrat premierno predstavila svoje videnje klavirske suite ruskega skladatelja Modesta Musorgskega z naslovom Pictures at an Exhibition (Slike z razstave). Sicer so ELP tudi kasneje močno koketirali s simfoničnim rockom, toda ta predstava je bila prav za vse nekaj novega, revolucionarnega. V središču je bil Keith Emerson s svojimi orglami, klavirjem in sintetizatorjem, ki smo ga takrat sploh prvič slišali. Vse so odigrali perfektno in po mojem mnenju so bili tudi prve zvezde vseh petih dni. Album so zares posneli šele dve leti kasneje. Emerson je bil Jimi Hendrix klaviatur. Tudi zvok je bil superioren.
Potem so prišli The Doors, ki so nekako popravljali napako svojega managerja, ki je leto dni prej zavrnil ponudbo za nastop na Woodstocku. To je bil tudi eden izmed njihovih zadnjih večjih koncertov, saj je slabo leto kasneje Jim Morrison umrl v Parizu. Glede na svoje prejšnje obnašanje na odru (bil je zelo pijan, provociral je policaje, se slačil ipd.) je bil tokrat zelo umirjen. Imeli so tudi atraktiven light show, podprt s svetlobnim topom, ki je sijal belo in vijolično svetlobo.
Za njimi so udarili Who. Kot vedno – razbijaški do kraja. Čudil sem se Rogerju Daltreyju, kako je vedno lahko ujel mikrofon, ki ga je metal in vrtel po odru, kitarist Pete Townsend pa je bil s skoki in grobim igranjem orožje nezadovoljnega angleškega delavskega razreda, s katerim se je bend poistovetil, publika pa z njim. To ni bil samo glasbeni nastop, to je bil udar energije z odra in objesten show!
V nedeljo je začel melanholični vesoljski Donovan, kaj kmalu pa so se pojavili Free, katerih zvezda je takrat vzhajala in koncert so končali s še zdaj popularno All Right Now. Sledili so Pentangle, začetniki renesanse starega angleškega folka v rock podobi, naslednji pa so bili že takrat veliki Moody Blues, ki so jahali na večni Nights in White Satin. Imeli so srečo s tonskim mojstrom in vetrom, zato smo slišali vse podrobnosti.
Se pravi – zadeva je jemala zalet!
Ma – ne. Je že letela visoko! Za njimi so na oder prišli Jethro Tull, ki so bili ravno na preobratu svoje kariere iz bluesa v rock. Takrat so za seboj imeli tri albume in so bili ena izmed največjih zvezd. Seveda so igrali na podobo in osebo Iana Andersona, ki je bil kot enonogi flavtist zares posebna figura. Glasba je bila brez napak in res so igrali odlično. Prvič so predstavili legendarno skladbo Aqualung, ki se je potem pojavila leto kasneje na istoimenskem albumu in ljudje so bili v transu.
In potem je prišel Jimi Hendrix. Pravzaprav je bil ta festival uspešen pri naboru glasbenih zvezd, ker je Hendrix potrdil sodelovanje. Takrat je bil prvi na svetu in vsi so rekli: »Če je pa Jimi zraven, gremo pa še mi!«
Ker se je vse skupaj zavleklo, je začel z nastopom okrog pol druge ure zjutraj. Njegov nastop ni bil za v anale, ker je imel zelo slab zvok. Med skladbo Machine Gun se je iz njegovega kitarskega zvočnika slišal pogovor varnostnikov! Ne vem, ali je to bilo naključje ali kakšna sabotaža … David Gilmour, kitarist Pink Floydov in Jimijev prijatelj, se je v zaodrju trudil popravljati te napake, pa mu ni uspelo. Tega nastopa nimam v najboljšem spominu. Morda tudi zato, ker smo pač vsi imeli prevelika pričakovanja, ki pa se niso uresničila. Pa še to – pred njegovim nastopom smo imeli za seboj 45 skupin glasbenikov in naše glave so bile prenasičene z glasbo. Ko zdaj človek na YouTubu posluša te posnetke, ki so prečiščeni, vse zveni fino, ampak v resnici ni bilo. Kljub vsemu pa se nisem mogel znebiti občutka, da ni igral z žarom, po katerem je bil prepoznaven …
Sicer pa je bil to njegov zadnji veliki koncert pred smrtjo …
Ja. 18. septembra je v Londonu umrl rahlo skrivnostne smrti. Mogoče je bila ta neprepričljivost posledica kakšnih psiholoških odhodov, ki so vodili do pravega odhoda iz tega sveta. Za njim pa so prišli še trije kantavtorji, da so malce pomirili publiko. Najprej je publiko dvignila Joan Baez, ki je v spomin na Beatle, ki so nekaj mesecev prej razpadli, zaigrala lepo verzijo Let It Be, sledil pa je Leonard Cohen, ki je takrat imel za sabo le en album, ki pa je bil velik hit. Jasno, Suzanne in So Long Marianne nista manjkali. Na oder je prišel ob 3.30 zjutraj. Za njim pa je prišel še Ritchie Havens, ki je tudi odprl festival v Woodstocku in končal tega. Zaključil je veličastno, saj so člani njegovega benda obtičali v prometni gneči in je vse naredil sam. Tam na odru se je spomnil pesmi Freedom in končal s priredbo Beatlov Here Comes The Sun, ko se je začelo daniti. Prelepo!
Kakšno je bilo vreme? Po navadi na teh angleških festivalih vsaj kakšen dan dežuje.
Če verjameš ali ne – deževati je začelo v ponedeljek, ko je bilo konec nastopov.
Koliko časa sta rabila do doma?
Tri dni za 100-% štop. Predvsem zato, ker sva našla nekaj bližnjic. Ko sva se postavila v vrsto za trajekt, je bila kolona ljudi dolga dva kilometra, čez pol ure pa je Farr po ozvočenju povedal, da je dolga že dva kilometra in pol. Tukaj sva spet občudovala angleško redoljubnost, saj nihče ni preskakoval vrste ali se vrival. In to sami hipiji, anarhisti. Pri nas bi bil kaos. Midva pa sva šla do bližnje ribiške vasice in se z ribiči po morju odpeljala do Dovra, od koder sva ujela trajekt na celino.
Redno si obiskoval koncerte, predvsem v tujini. Kaj ti je ostalo v posebnem spominu?
Ja, dve leti kasneje v Münchnu v dvorani Cirkus Krone – Deep Purple, ki so bili takrat na vrhuncu. Vsekakor eden izmed boljših koncertov, kar sem jih videl.
In kako si iz te glasbene »obsedenosti« prišel k vinom, na pisanje o njih?
Vse življenje sem bil novinar. Začel sem leta 1979 v Kmečkem glasu in obenem podedoval vinograd na Dolenjskem, s katerim sem se začel bolj resno ukvarjati. Ob tem sem zrasel in leta 2003 postavil revijo Vino. Obenem sem ugotovil, da je vino neskončna tema.
Še zadnje vprašanje: Bordeaux, Burgundija ali Šampanja?
Šampanja.
Besedilo in fotografija g. Rozmana: Tomaž Sršen
Fotografije: splet